Velečebelar Franc Košak (1878–1945)
Mag. Franc Javornik
Franc Košak se je rodil 21. maja 1878 kot prvi otrok Marije vd. Rus in
njenega moža Franca Košaka st., posestnika v Stranski vasi (zdaj središčni
del Grosupljega) in dolgoletnega grosupeljskega župana, ki je svojega sina
naučil umnega gospodarjenja. Bil je kmet s 50 ha zemlje in z gostilno ter po
besedah urednika Slovenskega čebelarja Avgusta Bukovca edini slovenski
velečebelar praktik s temeljitim teoretičnim znanjem.
V osnovno šolo je hodil v Šmarje, s sedemnajstimi leti pa je (proti očetovi
volji) kupil prvih 8 kranjičev in začel čebelariti – v sosedovem čebelnjaku.
Leta 1896 je odšel v kmetijsko šolo v Grottenhof pri Gradcu in prodal že
52 svojih kranjičev. Po končani kmetijski šoli je znova kupil 45 kranjičev.
Takrat so mnogi večji in manjši čebelarji na čelu z baronom Rothschützem
iz Podsmreke pri Višnji Gori v velikem številu izvažali čebelje roje, kar je
prinašalo lepe dohodke. Leta 1900 jih je tudi Franc Košak začel prodajati
širom po Evropi.
Iz razgovora Avgusta Bukovca z Janezom Grumom z Grosupljega, ki je bil
pri Francu Košaku dolga leta zaposlen kot čebelar, vemo, da Košakova
čebelja trgovina nikoli ni imela sitnosti zaradi kakovosti dobavljenega blaga.
Razpošiljali so kranjiče in roje, le izjemoma tudi matice. Največ naročil je
bilo iz Nemčije, veliko iz Češke in Galicije (tedaj del Avstro-Ogrske, zdaj del
Ukrajine) ter ruske Poljske. Na leto so razposlali do 500 kranjičev in kakih
700 rojev.
Franc Košak je stalno čebelaril z okrog 200 panji, ki so jih spomladi ženske
po dva na glavi odnesle na pašo na reso v 8 kilometrov oddaljeni Kožljevec.
Tam so si čebele dobro opomogle. Grum je bil vsako leto v aprilu zaposlen z
nakupovanjem čebel. Obhodil je ribniško dolino in Kočevsko. Posebno dobre
čebelje družine je dobival v Kočevski Reki ter v okolici Uršnih sel in Straže.
Prevoz panjev do Grosupljega in dalje se je opravljal po železnici, in sicer po
100 panjev v vsakem vagonu. Čebele so pošiljali aprila in na začetku maja,
ker je bilo pozneje v vagonu za čebele prevroče. Dalje po Evropi so pošiljali
roje v transportnih zabojčkih. Poleg naravnih so izvažali tudi umetne roje.
V umetnem roju je bilo glede na željo naročnika poleg oplojene matice še
1,5 do 3 kg čebel. Vsakemu roju so dodali sat. Eno stran so napolnili z
razredčenim medom, drugo pa z vodo.
Po pomladnem izvažanju je Košak do 25. julija nakupil še do 500 panjev
čebel in jih postavil na ajdovo pašo v Stehanjo vas (pri Velikem Gabru),
Knežjo vas (pri Dobrniču) in v okolico Šentvida pri Stični. V jeseni so večino
teh panjev podrli, sestavili roje in jih poslali naročnikom. Na zabojček so
poleg naslova nalepili rdeč listek z napisom krajnski roj ometenec.
Ob izbruhu prve svetovne vojne je trgovina s čebelami zamrla, po vojni pa
je Košak izvažal poleg čebeljih družin v kranjičih tudi roje, matice, med in
vosek.
Na začetku se je Košak učil čebelariti pri starih kmečkih čebelarjih in pri
sosednjem velečebelarju Rothschützu, kasneje pa si je nabiral izkušnje in
znanje pri lastnih čebelah. Teorije o umnem čebelarstvu se je učil iz raznih
spisov in revij, ki so obravnavale čebelarstvo. Dolga leta je bil naročnik 16
domačih in tujih strokovnih publikacij. Preizkušal je, kako se v naših pogojih
čebelarjenja obnesejo različni panjski sistemi. Najbolj se mu je obnesel panj
na 12 satov z merami 37 cm krat 22 cm. Poimenovali so ga Košakov panj.
Izdelal je tudi poseben nož za odpiranje satja, ki satja ni poškodoval, da je
pri točenju med hitreje iztekal, bil pa je tudi bolj čist.
Po podatkih, ki sem jih zbral, in po mojem lastnem spominjanju je Košak
čebelaril v treh čebelnjakih. Velik čebelnjak je bil postavljen na vrtu za
gospodarskim poslopjem na levi strani od vhoda na dvorišče in za kozolcem,
stoječim vzporedno z glavno cesto proti Ljubljani, približno tam, kjer je zdaj
trgovina Mercator ob Adamičevi cesti. Kot otrok, ki raziskuje svojo okolico,
sem večkrat zašel tudi na Košakovo dvorišče. Zanimalo me je, kaj je za
gospodarskim poslopjem in kozolcem. Sredi vrta sem odkril nizko leseno
stavbo, po spominu bi bila dolga 10 do 15 metrov. V njej so bili zloženi
številni čebelji panji. Po moji sedanji presoji naj bi bilo tam okoli 80 čebeljih
družin. Če se prav spomnim, je drugi Košakov čebelnjak stal pod vaškim
vodovodnim rezervarjem med Centom in Košemajem. Večkrat pa sem slišal
pripovedovati, da je imel Košak eno stojišče čebel tudi v Kožljevcu. Čebele je
vozil tudi na pašo, in sicer na Dolenjsko in na Hrvaško. Kot je v intervjuju
sam povedal, pa ga gozdne paše na hoji in smreki niso preveč privlačile, ker
so bile nezanesljive in je čebelar pogosto ostal praznih rok. Ker je bil tudi
veleposestnik, je za opravljanje čebel imel zaposlenih kar nekaj izurjenih
čebelarjev iz bližnje in daljnje okolice. Dva poznamo tudi po imenu, in sicer
čebelarja Janeza Nučiča iz Predol in Antona Podržaja iz Gradička na Krki.
Iz podatkov, objavljenih v Slovenskem čebelarju od leta 1909 dalje, ko je
bila ustanovljena podružnica ljubljanskega čebelarskega društva tudi
na Grosupljem, je razvidno, da je bil Franc Košak pomembna čebelarska
osebnost v slovenskem merilu. Prvi zapis o čebelarski podružnici Grosuplje
in Francu Košaku je objavljen v prvi številki Slovenskega čebelarja leta 1910,
ko je bil pri Košaku čebelarski shod. Najbolj odmeven pa je bil čebelarski
tabor 28. aprila 1940, o katerem poroča Julij Mayer:
»Kako posrečena je bila misel, da je osrednje društvo začelo prirejati tabore,
najbolj izpričuje velika udeležba na tem taboru. Peš in s kolesi, z železnico in
vozovi so zadnjo nedeljo letošnjega aprila prihajali od blizu in daleč dolenjski
tovariši čebelarji v prelepo Grosuplje, kjer nas je sprejel pod svoj gostoljuben
strop ugledni čebelar Franc Košak …«
Franc Košak je bil ubit ob letalskem napadu na Grosuplje, že skoraj ob
koncu druge svetovne vojne. 24. aprila leta 1945 je sedel na voz, da se odpelje
na polje, pa se pri njem oglasi nek znanec. Ker mu je želel pokazati svojo
lepo živino, odideta v hlev. V tem priletijo partizanska letala in bombardirajo
Grosuplje. Ena bomba je padla tudi na Košakov hlev, ga razdejala in ubila
tudi gospodarja. To mi je večkrat pripovedoval moj pokojni oče.
Franc Košak je bil priznan, ugleden in uspešen čebelarski strokovnjak, velik
praktik in uspešen gospodarstvenik.
Viri
F. Adamič, Mala kronika občine Grosuplje : Pričevanja in spomini, Zbornik občin Grosuplje,
Ivančna Gorica, Dobrepolje, 19 (1996), 17-18.
D. Samec, Franc Košak : ob svetovnem kongresu čebelarjev Apimondia, Grosupeljski
odmevi, maj 2003.
Slovenski čebelar 1910, 1940 in 1958.
Pripovedi krajanov in lastni spomini.